Odraščanje v družini z alkoholizmom ali ”Kam so šla otroška leta?”

23. 12. 2021

Otroci alkoholikov…so med nami. Zelo verjetno zelo blizu vas. Mogoče je to vaša soseda, ki je vedno pripravljena pomagati ali vaš perfekcionistično naravnan sodelavec, ki mora imeti vse pod kontrolo, samski prijatelj, ki že 10 let ni bil v zvezi, sramežljiv otrok iz bloka, ki le ob spodbudi odzdravi, ali pa tisti otrok v razredu, ki prevzema vse pomembne razredne vloge. Zasvojenost z alkoholom (v nadaljevanju SOA) je bolezen, ki zahteva pozornost vseh članov družine, kar pomeni, da vsi člani družine občutijo tudi posledice, ki so povezane z zasvojenostjo (1). Prisotnost zasvojenosti v družini vpliva na razvoj posebne družinske dinamike in komunikacije, ki ohranjata patologijo družinskega sistema (2,3). Pri tem so pogosto za brezskrbno otroštvo prikrajšani otroci, ki se morajo spopadati s posebnimi okoliščinami, v katerih odraščajo (4).

POSEBNE OKOLIŠČINE ODRAŠČANJA V DRUŽINI Z ALKOHOLIZMOM

Posebne okoliščine so odraz zasvojenosti starša, ki zaradi bolezni postane neobčutljiv za potrebe ostalih članov družine. Pogosto se zgodi, da začne zanemarjati svojo starševsko in partnersko vlogo (1). V tovrstnih družinah je pogosto prisotno tudi nasilje, fizično ali/in psihično (5,6). Pogostejše nasilje je tudi posledica tega, da pitje alkohola zmanjša zmožnost inhibicije agresivnih impulzov (7). Tudi v manjši raziskavi v Sloveniji, je bilo ugotovljeno, da je v družinah s SOA nasilje prisotno kar v dveh od treh družin (8).

Če je za optimalno družino značilna dosledna komunikacija, ki je jasna in neposredna, je v družinah s SOA ta bistveno drugačna. Komunikacija je pomanjkljiva, nejasna in nedosledna. Pogoste so tudi  žaljivke, zmerljivke, obsojanje in prerekanje, česar je deležen tudi otrok (9,10). Nejasna komunikacija vpliva tudi na rigidnost pravil, ki jih oblikuje vsaka družina znotraj svojega sistema. Ta rigidnost pravil pa onemogoča učinkovito prilagajanje različnim spremembam, s katerimi se družina sooči (11).

Pravili se odražata v tem, da otrok svojih stisk ne deli z nikomer, ker ima občutek, da s tem izda družino ali pa da deljenje zanj ni varno. V odraslost lahko ponese misel, da deliti svoje občutke, stališča in mnenja na splošno, ni varno ali pa se jih je potrebno sramovati (12).  Vzgoja v takšnih družinah je pogosto nedosledna, kaotična, kar pomeni, da se npr. enkrat na vedenje otroka odzovejo s kaznijo, drugič se na isto vedenje sploh ne odzovejo ali pa se otroku celo smejijo. Otrok tako težje loči kaj je prav in kaj ne (1).

Zaradi dogajanja v družini otroci pogosto doživljajo občutke sramu, krivde, jeze in osamljenosti, česar ne upajo deliti z drugimi (4,12). Občutja se naučijo potlačiti ali pa ignorirati, k čemur pogosto doprinese tudi mehanizem zanikanja, saj samo na ta način ”učinkovito” zmanjšajo osebnostno stisko in bolečino (12).

Vzdušje v teh družinah je pogosto kaotično in nepredvidljivo (13). Otrok in ostali družinski člani ves čas oprezajo za tem, ali bo starš prišel domov opit, ali bo prišlo do prepira, mogoče celo do pretepa. Zaradi tega so izpostavljeni tudi konstantnemu stresu (14). Pogosto doživijo travmo, kar ima pri nekaterih vpliv na razvoj postravmatskega stresnega sindroma (15).

Otroci so pogosto prikrajšani za občutek varnosti in za stabilno okolje, znotraj katerega bi se lahko razvijala ustrezen občutek varnosti v odnosih in pripadnosti, pomembna tudi za razvoj zdrave samopodobe (16). Pomanjkanje je tudi na ravni pozitivne izkušnje primarnega odnosa s starši, ki jo otrok ponotranji in vpliva na njegove odnose izven družine in v nadaljnjem življenju (17). Starša sta zaradi osebne stiske namreč pogosto nedostopna za svojega otroka (18). Nasprotno, so ti otroci pogosto primorani prevzeti vlogo odraslega in sami poskrbeti za potrebe starša tudi na račun svojih potreb (4). Zaradi tega se lahko oblikujejo različne vloge otrok, ki jih prevzemajo v družini.

VLOGE OTROK V DRUŽINI Z ALKOHOLIZMOM

Foto: Freepik

Perko v svojem delu ”Otroci alkoholikov in tiranov” opredeli vloge, ki jih otroci najpogosteje prevzamejo v družinah s SOA (1). Tako navaja naslednje:

Družinski heroj, ki bo podpiral vso družino, bil sočuten do starša, ki pije in ga spodbujal k temu, da bo boljše. Nase bo prevzemal družinske odgovornosti in prevzel vse pomembne naloge, jih opravil z odliko. V odnosih se bo žrtvoval tudi pozneje v življenju.

Žrtveno jagnje, grešni kozel ali upornik, ki se bo pogosto prepiral, se upiral, bil impulziven. Na nek način njegovo vedenje odraža upor do družinske situacije in hkrati odslikava kaotičnost družinske dinamike. Skozi agresijo in impulzivnost želi izraziti dogajanje v družini.

Tešitelj ali čustveni otrok, ki lahko v nekaterih pogledih spominja tudi na družinskega heroja. Je tisti, ki bo sočustvoval z vsemi člani družine, bil podporen in skrbel za dobro počutje vseh. Bo pomembna čustvena opora. Ti otroci navadno v odraslem življenju postavljajo potrebe drugih pred svoje in v odnosih skrbijo predvsem za druge.

Družinska maskota bo tisti, ki skrbi za smeh v družini. Neskladje v družini želi uravnovesiti s humorjem in komiko in s tem razbremeniti napeto situacijo, ki bi lahko vodila v konflikt, žalost, jezo. Ti otroci so pogosto na preži glede tega, kje obstaja potencialen problem ali sprožilec za konflikt, da lahko še pravočasno ukrepa. Za humorjem pa se pogosto skrivata strah in anksioznost. V času odraščanja lahko ti otroci pogosto zapadejo tudi v različne oblike zasvojenosti.

Izgubljeni otrok je tisti otrok, ki bo miren, skoraj neopazen, tih in zadržan. Je zelo prilagodljiv in neodločen. Pogosto se čuti nevrednega in neljubljenega. Inhibiranost čustev in izražanja lahko vodi tudi v motnje hranjenja, negativno samopodobo, različne oblike zasvojenosti. Ta vloga predstavlja večje tveganje za težave v duševnem zdravju.

Najmlajši otrok je tisti otrok, ki bo deloval bolj razvajeno. Prejema veliko pozornosti in ljubezni in oboje tudi zahteva. V družini ima posebno mesto, saj se mu nudi nenehno zadovoljitev potreb. Tudi v odraslosti se najdejo v odnosih, kjer drugi brezpogojno zadovoljujejo njegove potrebe.

Te vloge imajo vpliv tudi na to, v kakšne odnose in na kakšen način bodo vstopali pozneje v življenju (1).

POSLEDICE ODRAŠČANJA V DRUŽINI Z ALKOHOLIZMOM

Kot je heterogena skupina otrok iz družin z alkoholizmom, so heterogene tudi posledice odraščanja v tovrstnih družinah. Te lahko segajo od pretirane inhibiranosti otroka in težav ponotranjenja, do popolnega uporništva in težav pozunanjenja (19).

Posledice se odražajo tudi v odnosih, ki jih ti otroci v svojem mladostništvu in pozneje v odraslosti oblikujejo z ljudmi izven družine. Še posebej se lahko pokažejo posledice v navezavi na partnerske odnose. Pri tem ne moremo mimo izkušnje odnosov, ki jo ti otroci prejmejo v primarni družini. V teh odnosih so vajeni biti ves čas na preži pred nevarnostjo, pogosto se zaradi zanemarjanja ali zaničevanja oblikuje tudi slaba samopodoba (16). Slednje vodi v podobne občutke tudi v odraslosti. Nodar v svojem delu navaja, da je Kritsberg prvi uporabil izraz sindrom odraslega otroka alkoholika in ga opredelil v relaciji do odnosov na način, da ti posamezniki v odraslosti pogosto doživljajo strah pred zavrnitvijo, strah pred intimnostjo, pred spremembami in napakami. Spremlja jih kronični šok, občutek negotovosti in pogosto slabše razvite strategije spoprijemanja (13). Strah pred odnosi je še toliko večji pri tistih, ki izhajajo iz družin, v katerih je bilo prisotno tudi nasilje (20). Podobno je bilo ugotovljeno v manjši raziskavi v Sloveniji, ki navaja, da se odrasli otroci iz družin s SOA nižje samovrednotijo, hkrati pa doživljajo tako strah pred odnosom, kot tudi strah pred zapustitvijo pogosteje kot posamezniki, ki ne prihajajo iz družin s SOA. Ugotavlja tudi, da poročajo o nižjem zadovoljstvu z odnosi oz. o večji depresivnosti v partnerskem odnosu. Če je bilo prisotno tudi nasilje, je poročanja o depresivnih in anksioznih občutjih več kot pri posameznikih, kjer v družini ni bilo prisotno nasilje (8).

Odnosi za takega posameznika predstavljajo nevarnost, ker so nevarnost predstavljali tudi odnosi v njegovi primarni družini. Tak posameznik bo tudi ves čas osredotočen na potrditve svojih negativnih domnev, tako o odnosu kot o negativnemu vrednotenju samega sebe, zaradi česar je tudi pogosto nezaupljiv (17,20,21).

Te domneve in občutke bi lahko orisali s primeri misli, ki se porajajo takemu posamezniku, kot so: nisem dovolj dober_ra, noben me ne more imeti rad_a, preveč sem zanj_o, ne morem ji/mu zaupati, izdal_a me bo, izgubil ga/jo bom. Vse to vpliva tudi na slabšo kakovost odnosa, saj mora partner ves čas nuditi potrditve, se zagovarjati, paziti, da ne bo kaj dojeto narobe, kar lahko vpliva tudi na to, da odnos teh pritiskov ne vzdrži in partner odide, s čimer se uresničita tako strah pred zavrnitvijo, kot strah pred izgubo, hkrati pa se z vsako tovrstno izkušnjo strahova še potrdita in vse prej omenjene negativne predstave še bolj potencirajo. Da bi bilo lahko drugače, je pomembno medsebojno razumevanje, razumevanje preteklih izkušenj obeh, poznavanje ran, s katerima prihajata v odnos in medsebojno sočutje do teh ran. Pomembno je, da ti odnosi ponudijo možnost popravilne izkušnje, torej drugačnega odziva, kot ga je posameznik vajen iz svoje družine, s čimer se zmanjša tudi teža izkušenj iz primarne družine (22).

Nekateri posamezniki se zaradi izkušenj iz družine pogosto tudi sami podajajo v bolj zlorabljajoče oblike odnosov, imajo veliko potrebo po skrbi in žrtvovanju za druge, prav tako imajo veliko potrebo po nadzoru nad dogajanjem okrog njih (česar v otroštvu niso mogli imeti), pogosto iščejo potrditve s strani drugih oseb. Neredko pa se dogaja tudi, da so do sebe strogi, samokritični, perfekcionistični, pogosto pa doživljajo krivdo za stvari, ki so se jim dogajale (10,23).

Foto: Freepik

Ali je zasvojenost z alkoholom dedljiva?

Pogosto lahko zasledimo navedbe, da je zasvojenost z alkoholom dedljiva. Ob temu je potrebno poudariti, da ne obstaja ”alkoholni gen”, ki bi ga otroci kar prevzeli od staršev.

Obstaja možnost, da se na otroke prenese genetska predispozicija za zasvojenost. Slednja lahko doprinese 50 % k verjetnosti za razvoj zasvojenosti, vse ostalo je pod vplivom okolja, dejavnikov tveganja in varovalnih dejavnikov (24,25). To pomeni, da otroci iz družin z alkoholizmom nikakor niso obsojeni na enako usodo kakor njihov zasvojeni starš, saj ni nujno, da imajo to genetsko predispozicijo za zasvojenost, in je dejstvo, da – ne glede na prisotnost predispozicije – na razvoj zasvojenosti  znatno vpliva okolje. Obstaja veliko dejavnikov, ki pri otrocih iz družin z alkoholizmom lahko preprečijo razvoj zasvojenosti, in tem je potrebno posvetiti posebno pozornost.

VAROVALNI DEJAVNIKI

Kako lahko zmanjšamo negativne posledice alkoholizma v družini?

Kljub mnogim možnim posledicam  alkoholizma starša in kaotičnega vzdušja v taki družini, pa lahko na izide bistveno vplivajo različni varovalni dejavniki, ki lahko zmanjšajo negativne posledice za otroka v odraslosti. Varovalni dejavniki so lahko:

  • Starš, ki ne pije, uspe kljub stresnemu okolju skrbeti za potrebe otroka in vzdrževati ravnotežje družine (14);
  • Ločitev staršev (9);
  • Vzpostavljanje rutine znotraj družine, kar zmanjšuje kaotičnost in nepredvidljivost v družini (9);
  • Dober odnos in podpora med sorojenci (24);
  • Izkušnja kakovostnega odnosa z odraslo osebo izven primarne družine (učitelj_ica, svetovalni delavec_ka, stari starši, teta, stric, sosed_a ipd.) oz. ustrezna socialna podpora (22);
  • Otrok razvije učinkovite strategije spoprijemanja s stresnimi situacijami;
  • Otrok se zaupa drugim osebam ali pa se posluži podpornih skupin, ki mu nudijo spoznanje, da ni sam (18);
  • Drugi pozitivni dogodki ali osebe v otrokovem življenju (22).

Foto: Freepik

Ob prisotnosti in prepletu mnogih varovalnih dejavnikov so izidi lahko pozitivni in otrok odraste v odpornega posameznika, ki je opremljen s pomembnimi strategijami za soočanje s stresorji v življenju, kar ga kdaj ločuje od ostalih vrstnikov. Lahko postane sočutna oseba, ki je posebej občutljiva za stiske drugih in pozna načine kako jim pomagati. Lahko je oseba, pri kateri izkušnja posebnih okoliščin predstavlja tisto prednost, ki pripomore k temu, da bolj ceni trenutke miru, stabilnosti in hitreje dosega notranje zadovoljstvo s stvarmi, ki jih nekateri mogoče kdaj jemljejo kot samoumevne.

Park in Schepp navajata, da imajo odporni posamezniki, ki izhajajo iz tovrstnih družin sposobnost iz različnih izkušenj potegniti le pozitivno, kar jim omogoča psihološko preživetje in ustrezen razvoj, kljub destruktivnem okolju (26). Navadno so to tisti posamezniki, ki so že zgodaj v otroštvu socialno kompetentni in zreli, kar ima lahko tudi pozitiven izid (27).

KAM PO POMOČ IN PODPORO

Foto: Freepik

Podpori otrok in ostalih svojcev posameznika, ki je zasvojen z alkoholom, bi se moralo nameniti ravno toliko pozornosti, kakor samemu zdravljenju zasvojenosti. Ker je zasvojenost nekaj kar prežema celotno dinamiko družine, je smiselno, da grejo tudi člani družine skozi proces (samo)zdravljenja.

Kljub temu je v Sloveniji tovrstni obravnavi otrok iz družin s SOA, namenjenih le nekaj programov, pa še ti so pogosto centralizirani v osrednjeslovenski regiji.

Vsesplošna podpora otrokom, ki poteka po različnih regijah, je nudena s strani društev Al-Anon, ki je namenjena svojcem in skupin Al-teen, ki je namenjena mladostnikom.

Prav tako podporo nudijo nekatera društva, kot je npr. Društvo abstinent, s svojim programom Hop čez jarek, ki je namenjen ravno skupinskemu delu z otroki iz družin s SOA.

Pomembne informacije za otroke iz družin s SOA so dostopne tudi na spletni strani slovenskega društva za pomoč otrokom alkoholikov, NACOA.

Otrokom in mladostnikom v stiski sta na voljo tudi:

  • spletna svetovalnica To sem jaz
  • Telefon za otroke in mladostnike – TOM telefon, ki je dosegljiv na brezplačni telefonski številki 116 111

 

Pripravila: Karmen Henigsman, mag. psih.

 

VIRI:

  1. Perko, A. (2011). Otroci alkoholikov in tiranov. Šmarje-Sap: Buča; Kamnik: Zavod Mitikas.
  2. Poljšak Škraban, O. (2007). Pojmovanja ”normalnosti” procesov v družini; funkcionalnost in kompetentnost družinskega sistema, Socialna pedagogika, 11(2), 189—212.
  3. Beaver, R. in Hampson, R.B. (2000). The Beavers Systems Model of Family Functioning.. Journal of Family Therapy, 22, 128—143.
  4. Pasternak, A. in Schier, K. (2012). The role reversal in the families of Adult Children of Alcoholics. Psychiatry and Psychotherapy, 3, 51—57.
  5. Kordič, B. (2007). Etiologija, dinamika in posledice nasilja v družini. Socialna pedagogika, 11(4), 429—452.
  6. Selič, P., Pesjak, K., Kopčavar-Guček, N. in Kersnik, J. (2008). Dejavniki, ki povečujejo možnost nasilja v družini in iskanje pomoči pri zdravniku družinske medicine, pilotna študija o nasilju v družini. Zdravniški vestnik, 77, 505—510.
  7. Zuckerman, M. (2005). Psychobiology of Personality. New York: Cambridge University Press.
  8. Henigsman, K. (2015). Partnerski odnosi v družinah z alkoholizmom (magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo.
  9. Johnson, P. in Stone, R. (2009). Parental Alcoholism and Family Functioning: Effects on Differentiation Levels of Young Adults. Alcoholism Treatment Quarterly, 27(1), 3—18.
  10. Jarmas, A.L. in Kazak, A.E. (1992). Young Adult Children of Alcoholic Fathers: Depressive Experiences, Coping Styles  and Family Sytems. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 60(2), 244—251.
  11. Satir, V. (1995). Družina in naš čas. Ljubljana: Cankarjeva založba.
  12. Black, C. (1992). Effects of family alcoholism. V: S. Saitoh, P. Steinglassm in M.A. Schuckit (ur.), Alcoholism and the Family (str. 272—281). New York: Brunner/Mazel.
  13. Nodar, M. (2012). Chaotic Environments and Adult Children of Alcoholics. The professional Counselor, 2(1), 43—47.
  14. Hussong, A.M., Bauer, D.J., Huang, W., Chassin, L., Sher, K.J. in Zucker, R.A. (2008). Characterizing the Life Stressors of Children of Alcoholic Parents, Journal of Family Psychology, 22(6), 819—832.
  15. Harter, S. L. in Vanecek, R. J. (2000). Cognitive assumptions and long-term distress in survivors of childhood abuse, parental alcoholism, and dysfunctional family environments. Cognitive Therapy & Research, 24(4), 445—472.
  16. Firestone, R.W., Firestone, L.A. in Catlett, J. (2005). Sex and Love in intimate relationships. Washington: American Psychological Association
  17. Cugmas, Z. (1998). Bodi z menoj mami. Ljubljana: Produktivnost, Center za psihodiagnostična sredstva.
  18. Haverfield, M.C, in Theiss, J.A. (2014). A theme analysis of experiences reported by adult children of alcoholics in online support forums. Journal of Family Studies, 20(2), 166—184.
  19. , K.J. (1997). Psychological Characteristics of Children of Alcoholics. Alcohol Health and Research World, Vol. 21(3), 247—254.
  20. Kerig, P.K. In Search of Protective Processes for Children Exposed to Interparental Violence. Journal of Emotional Abuse, Vol. 3(3/4), 149—181.
  21. Hazan, C. in Shaver, P.R. (1987). Romantic love conceptualized as an attachment process, Journal of personality and social psychology, 52, 511—524
  22. Larson, J.H. in Thayne, T.R. (1998). Marital Attitudes and Personal Readiness for Marriage of Young Adult Children of Alcoholics. Alcoholism Treatment Quarterly, vol.16(4), 59—73.
  23. Hall, C. W., Bolen, L.M. in Webster, R.E. (1994). Adjustment Issues With Adult Children of Alcoholics. Journal of Clinical Psychology, Vol. 50(5), 786—792.
  24. Edenber, H.J., Foroud, T. (2013, May 28) Genetics and alcoholism. Nature Reviews Gastroenterology & Hepatology, 10(8), 487-494.
  25. National Institute on Alcohol Abuse and Alcoholism. (2008). Genetics of alcohol use disorder.
  26. Park, S. in Schepp, K.G. (2015). A Systematic review of research on children of alcoholics: Their inherent resilience and vulnerability. Journal of Child & Family Studies, 24(5) 1222 – 1231.
  27. Walker, J.P. in Lee, R.E. (1998). Uncovering strengths of children of alcoholic parents. Contemporary Family Therapy, 20, 521—538.

Naslovna fotografija: Freepik, by bedneyimages