Prof. Jože Ramovš o starostnikih in alkoholu

14. 12. 2021

Februarja 2021 smo na projektu SOPA izvedli 4. skupno srečanje SOPA, na katerem smo posebno pozornost namenili temi alkohol pri starejših, saj so starejši starostna skupina, ki se v Sloveniji veča in je zato osredotočenost nanje zelo aktualna. Med govorci in strokovnjaki, ki raziskujejo omenjeno tematiko, je bil tudi prof. dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Že več kot 40 let, tudi še sedaj v pokoju, se aktivno ukvarja s problemom zasvojenosti z alkoholom. Vrsto let pa je strokovno aktiven oz. se posveča tudi področjem, kot so sožitje med ljudmi, staranje, atropohigiena oz. higiena celotnega človeka – kar pomeni sistematično strokovno prizadevanje za vsakdanje, vsakomur mogoče preprečevanje tegob v vseh človeških razsežnostih ter za zboljševanje kakovosti življenja in sožitja (1). V nadaljevanju predstavljamo pogovor, v katerem je prof. Ramovš vsebine takratne predstavitve še dodatno osvetlil.

Foto: arhiv NIJZ

Prof. Ramovš, kakšen je vaš pogled na odnos Slovencev oz. slovenske kulture do alkohola?

Zame so pomembni objektivni podatki o človeških stiskah in škodi zaradi pitja alkoholnih pijač. Vsakdo, ki ga stanje zanima, ve, da ti podatki kažejo, kako smo glede tega med slabšimi na svetu. Ker pa me izrecno sprašujete po mojem pogledu na to stanje, bom povedal tudi, kako to stanje doživljam: kot eno največjih in najtežjih nalog, da se slovenska kultura in slovenska država v 21. stoletju razvijata tako, da bomo konkurenčni v boju za preživetje ter srečni v samem sebi in drug z drugim.

V vaši predstavitvi ste govorili o alkoholu in starejših. Starost ste predstavili kot specifično življenjsko obdobje v življenju posameznika in poudarili, da so si generacije med seboj zelo različne in se vam ukinjanje generacijskih razlik in trditev, da »smo vsi ena generacija«, ne zdi v redu.

Lahko poveste kaj več o tem?

Poudaril sem, da ima življenjski tek od spočetja do smrti glavnino skupnega – predvsem enako človeško dostojanstvo in vrednost življenja vsakega človeka. Ker pa je moje predavanje govorilo o možnostih za preprečevanje alkoholnega (in vsega ostalega) omamljanja v tretjem življenjskem obdobju po upokojitvi, sem ob temeljnem dejstvu enakovrednosti vseh življenjskih obdobij pripomnil, da so mladost, srednja leta in starost v nekaterih stvareh tudi zelo različne. Učinkovito preprečevanje omamljanja gradi prav na konkretnih varovalnih dejavnikih, ki so specifična motivacija in specifična zmožnost človeka po upokojitvi; isto seveda velja tudi za preventivo pri mladih in srednje-letnikih. Posplošene fraze, kakršna je, da »smo vsi ena generacija«, so morda dobre za tržno ali politično reklamo, ne pa kakovostno osebno zorenje in zdrav razvoj skupnosti.

Poudarili ste nekaj današnjih specifik staranja:

• dolgoživost daljša življenjska doba posameznika;
• demografsko staranje, kar pomeni vedno večji delež starejših v družbi;
• staranje delavno aktivnih ljudi – kmalu naj bi bila skoraj polovica zaposlenih starih več kot 50 let.

Zaradi vseh naštetih specifik, je za dostojanstveno in posledično zadovoljno staranje ljudi po vašem mnenju potreben human, finančno in kadrovsko vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe.

Kako konkretno naj bi bil tak sistem videti? Imate kakšen primer dobre prakse?

Dolgoživost posameznika, večji delež starih ljudi v družbi, kakor kdaj koli v preteklosti, čedalje višja povprečna starost zaposlenih v Sloveniji in Evropi in podobni demografski podatki sami po sebi niso ne grožnja ne zagotovilo za razvoj skupnosti – so zelo zahteven izziv za socialno ustvarjalnost pri odzivu nanje. Prvi uspešen odziv nanje so bili sodobni sistemi integrirane lokalne dolgotrajne oskrbe, ki so jih sprožili zakoni o dolgotrajni oskrbi po letu 1995 po evropskih državah. Slovenska politika se je odločila, da sprejme ta zakon v letu 2021. Četrt-stoletna zamuda za drugimi nam nudi prednost, da gradimo na vseh njihovih dobrih izkušnjah. Dobrih praks je po Evropi obilo, Bielefeldski model v Nemčiji je na primer v četrt stoletja dosegel za tistih pol milijona prebivalcev mesta in okolice toliko, da so to za ves svet lepe sanje in motivacija za njihovo uresničitev – če so zmogli oni, zmoremo tudi mi.

Poudarili ste, kako pomembna je tako-imenovana temeljna enakost, to je absolutna enakost človekovega dostojanstva vsakega posameznika v vseh življenjskih obdobjih. Absolutno enakost ste dodatno razdelili na objektivno in subjektivno in pri subjektivni absolutni enakosti poudarili posameznikovo doživljanje samega sebe kot starega človeka, v kontekstu doživljanja smiselnosti življenja. Doživljanje  smiselnosti življenja v obdobju starosti je po vašem mnenju temeljni varovalni dejavnik, ko govorimo o alkoholni problematiki pri starejših.

Kaj konkretno opažate glede alkohola pri starostnikih v Sloveniji?

V starosti je človekovo življenje zelo drugačno, kakor je bilo v mladosti in srednjih letih, vendar je pa  enako vredno, enako smiselno. To stališče je že samo dobra zaščita pred zlorabo alkohola in vsakim drugim omamljanjem po upokojitvi. Poleg tega pa iskanje in uresničevanje smisla v zadnji tretjini življenja – vključno s smislom pešanja moči – avtomatično poraja vedro doživljanje sebe, drugih in razmer, le-to pa lepo komuniciranje in sodelovanje z vsemi. Vse to so varovalni dejavniki, ki so daleč močnejši, kakor so dejanske nevarnosti za alkoholno in drugo omamljanje.

Kot stvari, ki lahko pri starostnikih povečujejo ranljivost za težave z alkoholom (dejavniki tveganja), ste našteli: staromrzništvo, strah in osamljenost ter bivanjsko praznoto.

Lahko dodatno osvetlite, kaj je in za kaj gre pri staromrzništvu in kaj je bivanjska praznota ?

Staromrzništvo (tujka ageism) je odpor do starosti. Najprej subjektivni odpor samega starega človeka, ki ne sprejema svoje starostne identitete – svojo energijo uporablja za zanikanje svoje starosti, namesto da bi njo iskal in uresničeval stvarne možnosti za svoj razvoj v zadnji tretjini življenja. Ko je v neki skupnosti veliko ljudi nezavedno zapredenih v subjektivno staromrzništvo, dobiva na moči tudi družbeno staromrzništvo – družba izriva stare ljudi na rob kot manjvreden odpadni material. Pri tem pa vse generacije izgubljajo zaupanje, da je človeško življenje smiselno. To je bivanjska luknja, skozi katero človeku odteka energija njegovega zdravja in blaginje v nič – oziroma v občutek nesrečnosti, nezadovoljstvo in sitnobo.

Na drugi strani pa ste našteli tudi stvari, ki starostnike varujejo pred težavami z alkoholom (varovalni dejavniki). Omenili ste: osebno in sožitno zorenje v smislu  človeškega uresničenja tudi v obdobju starosti, skupaj z doživljanjem smisla in sožitjem. Pa veselje, ponos in hvaležnost v obdobju starosti ter nekaj, kar ste imenovali »življenjski pridelek v kašči«.

Kaj konkretno ste imeli v mislih? Morda kakšen primer, s katerim ste se srečali tudi pri svojem delu?

Osnovno vprašanje, do katerega je treba zavzeti osebno stališče in nanj odgovoriti na osnovi dejstev, se glasi: Ali se človek razvija samo v mladosti in srednjih letih ali se tudi v starosti? Nesporno je, da v tretjem življenjskem obdobju človeku pešajo vse telesne in mnoge duševne zmožnosti ter se manjša njegova družbena vloga.  Njegova svoboda in orientacija v smiselnem odločanju, odgovornost, zrelost v stališču do svojih izkušenj, do drugih ljudi in do razmer pa se pri nekaterih v starosti krepi. Ti so tudi medčloveškem sožitju prijetnejši in zadovoljnejši kakor v prejšnjih življenjskih obdobjih. Med mojimi učitelji sta Trstenjak in Frankl primera človeškega razvoja proti tej starostni modrosti.

Na vašem Inštitutu Antona Trstenjaka se aktivno ukvarjate s področjem alkoholne problematike pri starejših. Na strani inštituta lahko med drugimi zasledimo program PPA za 3: OPOJNOST ZRELIH LET BREZ ALKOHOLA  in pa program STARAJMO SE TREZNO.

Komu sta programa namenjena? Kako programa potekata v praksi?

Oba programa sta preventivna, ne terapevtska – torej namenjena zdravemu staranju brez alkoholne in drugih omam. STARAJMO SE TREZNO je osvajanje veščin za zdravo staranje po metodi temeljitega skupinskega socialnega učenja skozi vse leto v majhni skupini, medtem ko je PPA za 3 širši, bolj skupnostni in manj poglobljen informativni program o zdravem staranju brez alkoholne in drugih omam.

Kaj bi vi svetovali starostniku, ki že tvegano in škodljivo pije alkohol?

Psihosocialno svetovanje takemu človeku je individualno – njemu osebno, v njegovi konkretni situaciji, v njegovem trenutnem duševnem stanju in socialnem okolju. Če ima socialno mrežo kolikor toliko trdno, jo je pri tej pomoči treba pritegniti v sodelovanje, če je nima, je glavni izziv, kako mu pomagati do nje, da ne bo osameli bolnik. Bacon je pred skoraj 400 leti dobro zadel, ko je zapisal, da so ljudje, ki nimajo prijateljev, ljudožerci lastnih src. Kako naj star človek svoje srce in svojo pamet zdravi sam?!

Kaj pa bi svetovali starostniku, ki do vaši programov in podobnih virov pomoči nima dostopa?

Noben preventivni in noben terapevtski program ni edina pot do določenega cilja – do zdravega in treznega staranja je tisoč in ena pot. Ko delamo z ljudmi po naših preventivnih programih ali ko s kolegicami in kolegi izpopolnjujemo naše preventivne programe, mi še nikoli ni prišlo na misel vprašanje, ki ste mi ga postavili. Zato je vse, kar vam znam odgovoriti, da je za sto ljudi možnih sto poti v razvoj in prav tako sto poti v propadanje.

Kaj konkretno pa bi svetovali ljudem, ki fizično ne morejo dostopati do zgoraj omenjenih programov (npr. zaradi invalidnosti)?

Pandemija covid-19 je povzročila, da marsikateri program ali dejavnost tako rekoč nikomur ni fizično dostopna – to se je zgodilo tudi našim programom za kakovostno in zdravo staranje v medgeneracijskih skupinah. Vsaka težava in stiska ima dva izhoda. Njena koncentrirana energija lahko človeka in skupnost poškoduje. Ista energija pa je tudi priložnost za razvojni korak – odskočna deska za novo kakovost življenja in sožitja. Izolacija ob epidemiji je povečala osamljenost (ki je tudi hud dejavnik tveganja za omamljanje), prav tako pa je čudovito okrepila obvladovanje komuniciranja na daljavo s sodobno informacijsko-komunikacijsko tehnologijo. To doživljamo tudi pri naših programih za kakovostno staranje – med drugim smo v tem času pripravili priročnik Povezani na blizu in daleč, ki ga je stotine članov skupin uporabljalo za povezanost na daljavo po telefonu, video programih, za srečevanje v naravi ob hoji in podobno. To ni direkten odgovor na vaše življenjsko pomembno vprašanje o dostopnosti programov za invalide. Pač pa ta naša dobra izkušnja spodbuja k stališču, da je temeljna etična naloga strok, ki delamo z ljudmi in za ljudi, razvijati učinkovita orodja, ki bodo dostopna ljudem pri njihovem prizadevanju za zdravo in trezno življenje v njihovem konkretnem stanju.

Pri preprečevanju omamljanja z alkoholom pri starejših je po vašem mnenju zelo pomembno poznavanje prej omenjenih dejavnikov tveganja in varovalnih dejavnikov. Na tem mestu se lahko navežemo tudi na preventivno dejavnost, to je dejavnost izogibanja nekemu dogodku preko pravilnega in pravočasnega ukrepanja. Vaše mnenje je, da mora biti preventiva posredna.

Foto: Freepik

Kaj točno to pomeni?

Direktno preprečevanje pitja starejšemu človeku ima dve obliki. Eni mu dopovedujejo, da ne sme piti, da mu to škodi, da … – to je moraliziranje, ki ne preprečuje omamljanja in zasvojenosti. Drugi mu pitje preprečujejo nasilno: fizično, psihično, ekonomsko …; to prepreči pijanost, ne pomaga pa mu pri starostnem zorenju, zato stopi na mesto pijanosti z alkoholom katera od številnih drugih duševnih, telesnih ali socialnih oblik omamljanja. Posredna preventiva pa je to, da pomagamo starajočemu se človeku osvajati veščine za celostno človeško zorenje in dejavno sožitje v  njihovih socialnih mrežah. Če stroka razvija dobra orodja za to, ji pri preventivi omamljanja in zasvojenosti ni treba veliko govoriti o alkoholu.

Omenili ste, da je za uspešnost preventive potrebno tudi, da je le-ta vtkana v celotno življenje (odnosi, hrana, gibanje, …) posameznika in da preventiva ni dogodek ampak dogajanje, ki naj bi, če želimo, da je uspešna, potekala celo življenje.

Kako lahko k temu pripomore država oz. sistem?

Dogodek ali projekt ima trenutno lahko močan učinek na doživljanje in vedenje ljudi. Ko je končan, pa gre v pozabo, pozornost in energija gresta v nov projekt ali dogodek. Alkoholno omamljanje preprečujejo samo zdrava in trdna osebna stališča in navade – to dvoje pa se oblikuje v človekovih možganih s konstantno vadbo. Torej z dogajanjem ali programom – življenjskim, to je stvarnim programom in ne birokratsko papirnatim; življenjskim, to je vztrajnim delom skozi vse življenje in ne do zaključnega poročila o preventivnem projektu. Zgolj projektna in zbirokratizirana preventiva je usodna pomanjkljivost današnjega slovenskega in evropskega preprečevanja škodljivega pitja med mladimi, zaposlenimi in starimi ljudmi.

Kako pa lahko vsak posameznik – starostnik pa tudi tisti, ki bo to šele postal, poskrbi za svojo zadovoljno, smiselno, zdravo starost?

Vsakdo v svoji konkretni situaciji na način, ki odgovarjal njegovim razmeram – menim, da na vaše vprašanje ni splošnega odgovora. Splošno pa so trije pogoji, da se človek zadovoljno, smiselno in zdravo stara:

• Da se zavestno odloči – zavzame osebno stališče, da bo temu posvetil potrebno pozornost.
• Da najde za uresničevanje te svoje odločitve primerne programe, življenjski slog in družbo, ki si prizadeva za isti cilj.
• Da izbrane dejavnosti redno izvaja sam in skupaj z drugimi – ti postanejo med seboj prijateljska socialna mreža, ki preprečuje osamljenost in množico z njo povezane patologije v starosti.

Foto: Freepik

Kako lahko starostniku za zdravo in kakovostno staranje naproti pridejo njegovi bližnji?

Zlasti tako, da pride tudi star človek njim naproti. Upokojenci imamo ves svoj čas, da z njim svobodno razpolagamo, srednja generacija pa se stresno duši v službi in mladi v šolanju. Če del svojega upokojenskega časa namenimo učenju lepe pogovorne kulture po kakem uspešnem sodobnem programu, bomo doživeli, da začenjamo govoriti skupni jezik, ne da bi nam mlajši morali priti naproti.

Na področju staranja, kakovostnega staranja, starejših in alkohola, preventive na tem področju, … zagotovo obstaja veliko uporabne in kvalitetne literature.

Katero bi nam še posebej priporočili? Tako nam kot starostniku, kot svojcu starostnika, kot zainteresiranem posamezniku, kot strokovnjaku?

Za tiste, ki poklicno delamo pri preprečevanju omamljanja z alkoholom, je osnovna poklicna in etična dolžnost, da sledimo sodobnim spoznanjem. Če to delamo in imamo osnovno mero socialne ustvarjalnosti, nam je jasno, da je naša naloga ustvarjati in voditi življenjske programe za zdravo življenje, lepše sožitje in boljše sodelovanje, ne pa delati iz ljudi študente alkohologije. Zelo pa bi vsakemu priporočil redno branje leposlovja in drugo smiselno branje. Osebna in skupinska biblioedukacija je zelo učinkovita preventivna metoda.

Že prej smo omenili, da ste tudi sami avtor mnogih del.Menda pripravljate oz. je tik pred izidom nova monografija.

Lahko o tem poveste kaj več? Ali v tej monografiji kakšno poglavje namenjate tudi starostnikom in alkoholu?

Z ženo Ksenijo od študentskih let – torej že precej desetletij – delava tudi na področju zasvojenosti in omamljanja: največ konkretno z ljudmi v praksi (preventivni, prej tudi terapevtski), precej sva raziskovala, delava pedagoško. Spoznanja bi rada strnila v monografijo Preprečevanje omamljanja in zasvojenosti. Dobre tri četrt jo je že. Seveda je v njej tudi poglavje o posebnostih preprečevanja omamljanja v mladosti, v srednjih letih in v starosti.

Na koncu pa se dotaknimo še ene teme. Starostnike se v Sloveniji vse bolj pogosto omenja tudi v kontekstu revščine, socialne izključenosti in brezdomstva.

Kakšen je vaš pogled na to situacijo? Zakaj mislite da je tako in kaj bi bilo možno storiti, da bi bilo drugače? Ima alkoholna problematika pri omenjenih situacijah kakšno posebno vlogo?

Materialna revščina in velika materialna blaginja sta rizični situaciji za alkoholno in druga omamljanja. Brezdomstvo kot skrajna oblika materialne revščine pa je pogosto posledica zasvojenosti, druge kronične omame ali psihosocialne bolezni – tega sem se najprej naučil v praksi, ko sem prvi dve leti svoje službe delal z brezdomci v ljubljanski cukrarni (o tem imam najlepše spomine). Preprečevanje revščine starih ljudi je obenem tudi preprečevanje omamljanja in preprečevanje omamljanja je obenem tudi preprečevanje revščine.

Sami ste izredno dejavni in produktivni. Napisali ste mnogo knjig, člankov, svoje znanje in bogate strokovne izkušnje delite tudi na radiu, televiziji, … Bili polni življenja tudi na SOPA srečanju, ki ga omenjamo v tem prispevku. Zanima nas, kako vi poskrbite za svoje zdravje oz. svoje dobro počutje, od kje vam vsa ta energija in pozitivna naravnanost?

Kot invalid (že skoraj pol stoletja živim s pol pljuči) skrbim za svoje zdravje, saj rad živim; posebej mi koristita hoja in telovadba. Tudi berem rad in veliko, pa družina in osebna družba me držijo pokonci … Mlad ne bom umrl, hvala Bogu, statistika povprečne moške starosti pa me opozarja, da so tudi zadnje minute odločilne za to, da tekmo okronajo z zmago.

Foto: Freepik

Prof. Jože Ramovš, najlepša hvala za vaš čas in energijo.

Pripravili Nina Vareško in mag. Tadeja Hočevar

LITERATURA: Ramovš, Jože (1996). Logoteoretske osnove antropohigiene, volume 35, issue 1.

Prispevek vam je na voljo tudi v obliki audio posnetka: